Carl G. Jung
Tisti, ki so posvetili življenje raziskovanju bogate zakladnice mandal, so prišli do sklepa, da je njihov vpliv na mentalno zdravje človeka nesporno. Predstavljajo idealno sredstvo za meditacijo. Popolna simetrija in harmonija simbolizirajo enost in celino, ki se začenja v eni točki v središču kroga. Točka v vseh kulturah simbolizira Boga, enega, edinega. Iz točke se vse rodi. Iz nje izhajajo koncentrični krogi, simboli premikanja, ki se skladno širijo v neskončnost. Obenem je zakon središča mir. Zato vsi vedno iščemo središče. Svoje središče. Iščemo lastno harmonijo in mir.
Švicarski psiholog Carl G. Jung, (rojen julija 1875, umrl junija 1961) ustanovitelj analitične psihologije, je v prakso s psiho terapijo uspešno vključil delo z mandalami. Način risanja mandal se je naučil v Indiji, ko je na enem od svojih potovanj študiral vzhodno filozofijo. Sprva ni razumel pomena mandale, ki ga ima na človekovo psiho.
Ko jih je pričel čez nekaj časa risati, se je pogosto spraševal kam vodi ta proces. Kakšen cilj ima? Iz lastne izkušnje je vedel, da ne sme izbrati cilj, ki se mu zdi znan in da potrebuje čas in potrpljenje. Dobro se je zavedal, da mora opustiti idejo o nadrejenem položaju ega.
Ugotovil je, da se simboli, ki jih najdemo v mandali, spontano pojavljajo v sanjah in umetnosti. Nezavedno se izraža preko arhetipskih podob, ki so univerzalne in skupne različnim kulturam. “Šele ko sem začel risati mandale, sem videl, da vse, vse poti, po katerih hodim in vsi koraki, ki se jih lotevam, vodijo nazaj k isti točki, namreč k sredini. Postalo mi je kristalno jasno, da mandala središče. Je prototip vseh prototipov. Je pot v središče individuacije.” …“Ne obstaja linerana evolucija, obstaja le kroženje okoli bistva. Vse je usmerjeno k sredini. Ta uvid mi je dal stabilnost in mi postopno vrnil notranji mir.“ Povzeto po knjigi: C. G. Jung „Psihologija i alkemija“.
Poudarjena sredina v podzavesti sproži proces, ki vodi v harmonizacijo duše, ta pa pozitivno deluje na počutje. Mandalo je označil kot »Simbol človekove psihe, kjer je napredovanje proti centru enako odkrivanju samega sebe, rezultat pa je uravnotežen pogled na življenje«. Zanj je predstavljal osnovni motiv mandal slutnjo središča osebnosti, nekakšne osrednje točke v psihi, s katero je vse povezano, s katero je vse urejeno in ki je samo po sebi izvor energije. Energija središčne točke se izraža v skoraj neobvladljivem gonu postati to kar si, kot vsak organizem teži k temu, da privzame obliko, ki je značilna za njegovo naravo, ne glede na okoliščine. Tega središča ne čutimo ali razumemo kot ego, temveč kot self – sebstvo. Četudi središče predstavlja najbolj notranja točka, je obkrožena s periferijo, ki vsebuje vse, kar pripada selfu: parna nasprotja, ki tvorijo celovito osebnost. Ta celota vsebuje zavest, osebno nezavedno in nedefinirano veliko območje kolektivnega nezavednega, katerega arhetipi so skupni vsemu človeštvu.
Zanj so mandale predstavljale arhetip, univerzalno prasliko duše človeka. Razumel jo je kot ključ k skrivnostim našega notranjega sveta. Krožne podobe so bile zanj premik v smeri osebnostne rasti, izražanje ideje varnega zatočišča, pot v lastno sredino.
Ugotovil je, da risanje mandal lahko pomaga pri tem, da se v človekovi podzavesti ponovno vzpostavi naravni, univerzalni red – stanje „samo ozdravitve“. Zato je naučil risati mandale tudi svoje paciente. Ob opazovanju procesov pri svojih pacientih je opazil, da so z risanjem mandal uspešno vzpostavili duševno ravnotežje, odpravili stanja strahu in tesnobe ter kaotična psihična stanja. Zanj so bila zato sredstvo za samo ozdravitev.
